Iskanje vzrokov

Hmmm ... le kje naj začnem ... za menoj je buren teden in zanimiv dan ... iščem sebe in vzroke za burno vsebino mojega vsakdana ... Prihajam domov vznemirjena ... v iskanju same sebe ... iskanju razlogov zakaj ravno jaz ... kje sem v preteklosti naredila napako, da je zadeva taka kot je v sedanjosti ... in potem se vozim po avtocesti sama ... brez motenj, ki jih povzroča radio in odvrača pozornost od nas samih ... peljem s konstantno hitrostjo in po mojih možganih se pretakajo informacije iz leve na desno iz desne na levo naprej in nazaj in prav tako v obratni smeri ... in pridem do zanimivih zaključkov ... vedno mi je dano branje literature ... kot bi nekdo polagal predme stvari v pravem trenutku ... dolgo že nisem brala ... in sem jo prebrala in našla v njej veliko zanimivih trenutkov, ki jih je nekdo doživljal na podoben način kot jaz ... iskal je odgovore zakaj ravno on ... zakaj se ni to primerilo nekomu drugemu ... zakaj ravno jaz ... zakaj ni to kdo drug ... in potem me tako prešine misel ... draga moja ... včeraj zvečer si nekomu držala pridigo koliko stvarem si se v svojem zakonu odpovedala, da je bil nekdo drugi kao srečen ... LAŽ ... ko je bil tisti drugi srečen s teboj je bilo samo takrat, ko si imela postavo kot se šika ... ko pa si začela veselo kopičit kilograme in samo sebe prepričevat, da je za to kriv porod 1 in porod 2 in porod 3 ... ja pa kaj še ... daj zresni se malo punca ... in se že vendar nehaj zgovarjat na druge ... nikoli nisi hotla slišat da ti nihče hrane ne tlači v usta ... vse počneš sama ... hkrati si v sebi kopičila gnev do sebe in do svoje šibkosti in hkrati peljala svoj zakon proti veliki pečini ... danes stojiš na pečini in se sprašuješ ali se odpraviš nazaj in ponoviš pot ... ali skočiš s pečine v mrzlo vodo pod seboj ... On stoji poleg tebe ves zmeden, ker ne ve kaj dela narobe, da si taka kot si ... do njega do otrok do okolice ... boji se ti približat, ker ga v vsakem trenutku, ko iz tebe privre tihi spremljevalec gnev do sebe, odrineš in ga okriviš za nekaj za kar sploh ni on kriv ... pripeljala si zadevo tako daleč, da ima biser, ki ga hrani samo zate zakrit s trdo kokosovo lupino ... zopet siliš in na vso moč udarjaš po lupini, da bi iz njega zvabila biser, ki ga čuva samo zate ... sama si kriva, da je biser zakrila lupina ... sama si jo ustvarila s svojim gnevom do same sebe ... nehaj z obsojanjem drugih za svojo nesrečo ampak začni enkrat delati na sebi in na tem, da pač življenje ni samo pravljica ampak tudi garanje ... postani srečna v svojem telesu in srečna bo vsa okolica ... nihče te ne bo odrival kot odrivaš ti ... postani nazaj tisto, kar tvoj mož neskončno pogreša ... postani stara M ... tista, ki je bila zadovoljna v sebi ... tista, ki so je bili ljudje veseli, ko je prišla v njihovo družbo, tista, ki je veselila ljudi in jim bila za vzgled ... dovoli si postati TI in osrečiti tistega, ki te čaka tako kot si kao ti čakala njega ... ne povej mu tega ... pokaži mu ... na besede ne verjame več ... prevečkrat si ga razočarala ... začni z delom na sebi in osreči ljudi, ki te imajo radi in jim neskončno pomeniš ... sleci svojo lupino ... svoj grenki oklep, ki oklepa tvojo dušo in ti kvari preostanek življenja ... ostani mlada po duši in telesu ... pridruži se jim pri športu .. začni plesat, čeprav tega nisi nikoli počela ... on se je temu odpovedal samo zaradi tebe ... pa tako rad je to počel ... ti pa mu plozaš bedarije koliko stvarem si se odpovedala zanj ... draga moja čisto nobeni ... in naj ti bo to že enkrat jasno ... ničesar nisi naredila na sebi kot to, da si skoraj uničila svojo ljubezensko pravljico ...
Za konec pa še ena poučna zgodbica na to temo ... pa naj te draga M večkrat spomni na tvoj odnos do najdražjih ;o)

Kar daš, to dobiš

Velik potepuški pes se je znašel v nenavadni sobi: vse stene so bile od vrha do tal prekrite z ogledali. Ves presenečen je v trenutku spoznal, da ga je obkrožila cela tolpa psov. V jezi in strahu je začel kazati zobe, renčati in lajati. Psi okoli njega so, kot njegov odsev, ponavljali za njim: renčali so in kazali zobe. Da bi jim pokazal, da z njim ni šale, se je začel vrtoglavo hitro vrteti okoli svoje osi, nato pa z vso silo planil v enega od namišljenih napadalnih psov.

Razbil je ogledalo in tudi ostala so pričela padati kot domine. Med truščem in žvenketanjem se je porezan in krvav komaj privlekel iz sobe. Razmišljal je: »Kako so lahko drugi psi tako nesramni do mene? Že spet so me ranili.«

Niti pomislil ni na nekaj pomembnega. Če bi ob prihodu samo enkrat prijazno pomahal z repom, bi ga vsi psi sprejeli prijazno.

Človek vedno najde tisto, kar pričakuje, da bo našel. Lepa beseda , lepo mesto najde , zato bodimo prijazni drug z drugim.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Čuden teden

Tudi jaz se počutim kdaj za en drek

Ko se počutiš kot izigrano tele