Kje sem, da me ni

Khm ... kaj pa vem kje sem, da me ni .. povsod me je zadosti pa vendar sem največkrat skrita v svoji lupini in se jo trudim in trudim odluščit pa nikako ne gre in ne gre .. Če vas zanimajo kile lahko rečem, da po vsej verjetnosti število kegljev strmo narašča in ne pada kot bi si želela ... prvič pomoje sploh bom priznala, da sem kljub vsemu optimizmu, ki ga premorem razočarana nad seboj ... imam ogromno energije za stvari, ki jih imam rada in ki mi veliko pomenijo ... a napovedati boj kilogramom in pošasti, ki živi v meni pa vedno znova odrivam ... si zatiskam oči ... bežim pred njo ... skratka nikoli ne zberem skupaj toliko energije, da bi se ji postavaila po robu in ji pokazala kdo sem in kaj zmorem ... kot sem že enkrat nekje napisala ... pred seboj imam še dva neobvladljiva projekta ... enden se ža počasi odvija in verjamem, da bo kmalu dokončan ... potem pa napad na tega, ki me duši in počasi ubija od znotraj ... tolaži me edino dejstvo, da kljub kegljem še vedno lahko poskrbim, da ostajam kolikor toliko v fizični kondiciji, da po petih kilometrih hoje delno navkreber, delno po ravnem in delno navzdol ne pridem crknjena in zadihana kot konj, ampak je to zame en malo bolj intenziven sprehod, ki pa ga brez težav osvojim ... Če ne drugega je lahko to zame vzpodbuda, da se da, če se hoče ... in ko sem začela s hojo navkreber po tej trasi sem mislila, da bom na poti umrla ... ampak se nisem dala ... danes se sicer na poti zadiham ... tudi ustavim se, če se mi zdi, da mi srce preveč nabija ... ampak vedno pridem do cilja, ki sem si ga zadala ... včasih se med potjo premislim in jo uberem po daljši poti ... takrat sem še bolj navdušena, da sem vztrajala do konca ... Prepričana sem, da ko bo prišel pravi čas bodo tudi moji keglji samo še zgodovina in spomin na ujetništvo v sebi ... KOt tipična Hilda se tudi jaz upiram zazreti resnici v oči in svoje težave in strahove pridno kopičim in pometam pod preprogo.