Po dolgem času

No pa sem se končno priguncala tudi sem ... in imam ja zanimivo novico ... jejej ... ne pomnim kdaj sem odbrzela s svojimi 143 kg mimo tehtnice ... zadnjič, ko sem se tehtala sem imela 141 in potem kar naenkrat pokaže grdoba z največjo številko 151, ki jo premore, besedo Error ... bila sem zgrožena nad samo sabo ampak nič posebnega kar bi me streznilo ... nič bolj nisem bila frapirana kot takrat, ko sem si pri 120 zabičala, da zdaj je pa preveč in pri 130 in pri 140 ... pa očitno ni bilo dovolj ... Kar ene dve leti sem živela s temi +- 150 ... in zbirala pogum, da bi začela sestopati  iz 151ga klina pa mi ni nikoli uspelo dlje kot do 147ga ... Pa sem lahko manj jedla ... bolj migala ... pa je že življenje poskrbelo za kakšno presenečenje, ki me je vrnilo na stare tire in sem ponovno začela vzpon po klinih navzgor.
Vedno se je nekaj našlo ... in prišla je tudi ona ... s kruto skrivnostjo, ki me je zadela bolj kot karkoli drugega lahko prizadane nekoga kot sem jaz, ki sem v svojem življenju izkusila že marsikaj in pojedla ža marsikatero grobo na svoj račun pa sem še vedno živa ... To je bil res nizek udarec zame in ker ne maram nizkih udarcev ... oz so nizki udarci tisti, ki mojemu egu ne dovolijo, da bi pokazal svojo prizadetost ... stisnila sem zobe in se začela pobirat ... ob tem pa razmišljat, da si končno zaslužim biti stara jaz ... postati cvetoča tudi zaradi zunanjega izgleda in ne samo zaradi svojega duha ... Ljudje iz preteklosti, ki me srečajo danes so na prvo žogo pomoje zelo razočarani in presenečeni, ker so pričakovali, da se na meni skriva vse kaj drugega kot najmanj 60 kg odvečnega sala ...
Čeprav od domačih, nikoli nisem začutila, da bi kogarkoli moji kilogrami motili sem se morala sama sebi lagati, da se dobro počutim in nisem razmišljala o tem, da me moja teža pri čemerkoli ovira ... Na zunaj sem kljub vzponom in padcem živela polno življenje s svojimi kilogrami ... ampak v sebi sem bila nezadovoljna, nesamozavestna ... in to sem pred okolico skrivala za nasmehom, za dobrovoljnostjo, za po trnjevi poti doseženo dokaj uspešno kariero, znanjem in sposobnostjo v službi ... vse sem dosegla čeprav z  veliko več napora kot bi bilo potrebnega, če nebi imela na sebi toliko sala in nestandardizirano pojavo ...
Ja prišla je ona ... baje je shujšala 20 kg ... z razlogom ... in prinesla s seboj skrivnost, ki me je močno zabolela ... ampak še vedno veliko o tej zadevi razmišljam ... in jo predelujem v sebi ... ker se zavedam, da je tudi to eno poglavje mojega življenja, ki ga moram predelati tako kot sem jih že veliko pred tem ... in potem se bo vse uredilo na način, ki bo po vseh mukah, solzah, prečutih nočeh ... pravi balzam za mojo dušo ... ravno iz tega razloga obožujemm svoje življenje, ker mi poklanja njalepše sadove ravno takrat, ko jih najmanj pričakujem ... ko je moja duša čisto izžeta in utrujena ...
In ker sem po vsem razočaranju in bolečini, ki ju še vedno čutim v sebi in me tlačita k tlom, zbrala moč da se poberem ... je kar sama od sebe prišla volja in videnje, da sem kljub vsemu še vedno lahko še dodatno zanimiva ... potrebujem nabrositi svoje orožje, da se bom naslednjič bolj samozavestno borila in se ne bom s sklonjeno glavo v solzah in tišini umaknila, ampak bom lahko še preden si bo kdo dovolil prestopiti meje dobrega okusa dala vedeti, da do stvari, ki so moje nima nihče pravice posegati pa naj se počuti še tako pomembnega in vsemogočnega ...
Danes sem res navdušena sama nad seboj, ker me tehtnica že nekaj dni spremlja kot najboljša prijateljica in mi je danes poklonila magičnih 143 kg ... kako fino ... ko dobim prvo 3 na drugem mestu pa sledijo slikce o mojem napredku ... ;o)
Rada sem v svoji koži ... rada vozim po poti življenja pa četudi so poti strme in kamnite ... in moji podplati boleči od hoje po neurejenem terenu ...
Se slišimo ...