Kako naprej in ne nazaj

Počasi me spet prijema tista shujševalna mrzlica ... iskanje novih moči za naprej ... čeprav sem kar nekaj kg spet pridobila nazaj ... vem, da mi jih bo uspelo sklestit in jim dodat še nove ... zadnje čase berem veliko na temo obročkanih želodcev ... kot sem že omenila to zame ni način hujšanja,ki bi se ga lotila ... po vsem prebranem deklet, ki so se odločile za ta način jih kar nekaj pravi, da tudi ta način prinaša svoje slabosti in ni tako enostavno kot se sliši na prvo žogo. Temelji predvsem na zmanjšanem obsegu vnosa hrane in kadar se pregrešiš in te zanese so posledice veliko bolj boleče kot tiste, ko se pregrešiš ob normalnem želodcu ... sledijo krči in boleče bruhanje ... hmmm ... to ni zame ... če si v glavi pripravljen na hujšanje lahko z veliko močne volje cilj dosežeš brez tovrstnih mehanskih pripomočkov ... danes sem brala weightwatchers in njihova filozofija se mi zdi čist ok ... ene vrste seštevanje točk vse zaužite hrane, ki v enem dnevu ne sme preseči 20 točk ... še z malo miganja in ogromno močne volje je baje ogromno ljudem uspelo ... nekateri izmed njih so baje odpovedali obročkanje, ker so ugotovili, da jim bo s takim načinom in močno voljo uspelo ... Torej jutri tudi jaz začnem zbirati točke ... in prilagajati stvari sebi in svojemu že preizkušenemu načinu nekaj mesecev nazaj ... saj vem, da sem že tolikokrat poizkusila ... toda v moji glavi takrat stvari še niso bile dovolj zrele in sem vedno uspela pridobit dodatne kilograme namesto jih izgubit ... :o( ... verjamem, da bo tokrat drugače ... grem bolj zrela v ta boj ... in verjamem, da bom iz boja izstopila na koncu kot zmagovalka ... Vse bolj in bolj se zavedam, da bom na koncu koncev vedno ostala sama pa naj se še tako trudim za otroke, moža in ostale ...že danes mi s svojimi egoističnimi dejanji kažejo kdo je za njih najpomembnejši le zakaj bi bilo zame drugače in bi morala biti sama pri sebi na zadnjem mestu ... nič več ... vse bolj in bolj se zavedam pomena same sebi in se me njihove besede ne dotaknejo več ... živim samo zase ... ko prosim naj mi nekdo, ko ležim z vročino prinese odejo, v trenutku pozabijo, da sem jim kaj rekla ... potem se mi pa zvečer opravičujejo, ker so pozabili na mojo prošno ... do večera bi lahko že zmrznila, če se nebi sama odvlekla po vseh štirih po odejo ... pa je to samo ena drobna nepomembna prošnja ... le kako se obnašajo ob večjih, ki jim niso čisto nič po volji in spadajo v skupino čisto mojih osebnih želja ... bolje, da o teh niti ne govorim in pišem ... Ker sem trmasta kot Scarlett O'Hara z malo več potrpljenja sem prepričana, da mi bosta oba zadana projekta, ki ju še imam pred seboj uspela in bom potem lahko sproščeno zadihala ... mi je pa že zdaj žal da nisem s polnimi pljuči zraka zajemala že prej in sem s samo mojimi projekti čakala tako dolgo ... ampak očitno mora vsaka stvar dozoret ...