Iskanje svojega jaz

V svojih dosedanjih postih se vedno osredotočam na svoje kilograme ... vzrokv za njih pa se dotikam samo bežno oz. jim pripisujem zalo majhen pomen ... misli, da je to težava vseh nas debelušk ... vemo, da smo debele ... želimo biti prijetne na pogled ... ampak nekako nikakor ne znamo izstopiti iz tega okvirja ... najpogostejši razlog iščemo v površnih detajlih, ker se bojimo odkriti resnico v sebi, ki ima veliko večji pomen ... in grozno boli, če se je dotaknemo ... krivdo iščemo vedno v drugih ... partnerju ... starših ... okolici ... službi ... vedno se nekdo najde, na kogar z lahkoto zvalimo krivdo ... kakor se začnemo pomikati globje čutimo bolečino in se začnemo približevati sami sebi se umaknemo in poberemo tisti razlog, ki je najbližji temu razlogu kateremu smo se počasi približevale in plava čisto na površini ... pa to ni prav ... če se želimo osvoboditi kilogramov za vedno in postati boljše ... moramo pobrskati po tisti boleči zadevi, ki zadeva naš Jaz, nas same ... le kako naj se spremenimo za druge, če bomo v sebi še vedno nezadovoljne kljub lepemu videzu ... nemalo jih po osvoboditvi iz lastne ječe kilogramov zapade v drugo vrsto odvisnosti ... zakaj? ... ker se niso oprli na pravi vzrok ... ker so se skušale spremeniti zaradi stvari, ki plavajo po površju in ne bolijo, ko se jih dotakneš ... te, ki plavajo po površju so že skoraj odlepleljene in bi slej, ko prej odpadle same ... tiste v globini pa so še zelo globoke in ko se jih začnemo dotikati neznansko bolijo ... zato jih raje zapremo nazaj v varno škatlo v nas in na njih nalepimo listek PREPOVEDANO ... in tako vsak dan hodimo mimo in se zavedno obračamo stran ... BOLI ... nas vedno znova opominja zapis na škatli ... ko se spet nabere dovolj poguma in je naš ego napumpan se škatli ponovno približamo ... jo odpremo ... ko prispemo ob odprti škatli do stopnje bolečine, ki ja premočna za našo dušo ponovimo že miljonkrat ponovljen postopek in škatlo zapremo in zbežimo nazaj v svet hrane ... in drugih odvisnosti ... ne zmoremo spopada sami s seboj ... Včeraj se je že zjutraj začel moj dan neprijetno ... nelagoden občutek ... že zvečer, ko smo šli spat je bila atmosfera v postelji drugačna ... taka kot je vedno, ko sledi obdobje "slabih dni" kot jih jaz imenujem ... jutro je moja pričakovanja samo potrdilo ... vse se je končalo z obtoževanjem ... zbijanjem mojega ega ... in zopet je bil cel dan eno samo izogibanje ... prepojeno z razmišljanjem kaj je prav in kaj narobe ... v katero smer naj še naprej pluje najin čoln ... naj gre še naprej proti čerem ... krmarjenje čolna v partnerskem odnosu je vedno odvisno od dveh ... če želimo, da bo plovba mirna je potrebno krmariti uslajeno z nenehnim prilagajanjem smeri ... če si nekdo želi gledati sončn izahod je potrebno to željo na nek način upoštevati kot njegovo željo in, ker ta želja ni prevelika in zakon razdirajoča in lahko obema prinese prijetne trenutke ne vem zakaj bi jo nekdo moral zavreči in jo poimenovati kot brezpotrebno, ko se nam pa na poti do cilja tako mudi ... ko se drugemu parnerju zaželi videti sončni vzhod pa le ta pričakuje podoben odziv tudi s strani drugega partnerja ... to je za mene usklajenost, ki je občasno pogojena tudi sprejemanjem kompromisov ... ki nam jih vnaša življenje ... Kot sem že povedala je bilo jutro po večeru napeto in sledila je eksplozija ... eksplozija obtožb ... grdih besed ... metanja v obraz otrok, ki se jih te zadeve ne tičijo ... in potem je temu sledil kot sem že napisala dan molka ... ponavadi, ko se jeza v obeh ohladi sledi površen pogovor in iskanje že stokrat premletih razlogov iz površja ... tej fazi sledijo vzhičena čustva pod pretvezo, da je spet vse v najlepšem redu in ko se vzhičenost umakne ... sledi čas mirovanja ... in potem zopet sledi dan tišine ... in tako se naš krog vrti in vrti in vrti ... vzorec ponavlja in nič se ne zgodi drugega kot bolečina in nezadovoljstvo rasteta ... smeti se kopičijo ... zamere ostajajo ... duša se trga od bolečin ... skrinje se zapirajo ... odnosi zelenijo od strupa ... kilogrami pa se kopičijo ... Zgoraj opisane vzorci niso od danes ... od tega odnosa ... prineseni so že iz otroštva ... mogoče celo iz prejšnjih življenj ... pojavljajo pa se v številnih partnerskih odnosih ... vsak par jih rešuje po svoje kot najbolje ve in zna ... na način, ki sta mu oba v odnos vpletena partnerja dorasla ... zelo težko je ohranjati odnos in rasti ob nekomu, ki ni dojemljiv za te čiračare ... in so mu blizu samo plitki odnosi in ne znajo brskati po sebi ... jih ni nihče naučil ... ali pa sploh ne vedo, da to obstaja oz. vedno znova zanikajo razloge, ki so kje globje kot na površini in so jasne in vidne vsem ... Včeraj sem se cel dan spopadala z drugačnimi starhovi in iskanjem kot ponavadi ... včeraj sem cel dan brskala po skrivnostni škatli, ki sem jo skrivala pred samo seboj. Vedno znova sem prihajala do različnih zaključkov ... vsi pa so se nanašali ali ima sploh še smisel vztrajati v taki zvezi .... bolj ko sem seštevala pluse in minuse več novih vprašanj se je odpiralo ... do zaključka nisem uspela priti pa vedar je bila tokratna inventura drugačna od vseh prejšnjih ... solze, ki sem jih zapirala skupaj z bolečino nazaj v škatlo so cel dan polzele po licih ... in bolečina zaradi tega ni bila nič manjša ... sem res jaz tista, ki sem kriva za vse ... sem res jaz vzrok za nastalo situacijo, ker se na določenih mestih upiram ... ker vem, da če popustim to nisem več jaz ... sem res jaz kriva, ker sem se samo preko interneta zaradi osamljenosti zapletla v klepet z nekom s komer mi je bilo prijetno klepetat na način, ki sva ga midva zaradi samoumevnosti skupne zveze že zdavnaj opustila ... pa četudi je bil samo klepet in dober občutek, ki ga med nama ni bilo več čeprav sem si neskončno želela, da bi tako prijetni klepeti obstajli med nama in niti slučajno nisem pomislila, da bi ga zaradi klepetov z nekom tretjim zapustila ... to je bila zame vsekakor velika šola in izkušnja pri kateri sem spoznala, da je prav, da ostanem z nekom, ki ga imam globoko v sebi še vedno rada kljub vsem napakam takega kot je in je bil edini izmed vseh, ki sem jih srečala na svoji poti tisti pravi s katerim sem vedela, da si z njim želim preživeti preostanek svojega življenja ... sem res jaz kriva, ker sem povedala, da se mi ne zdi ok, da je ponovno navezal kontakt in želel nadaljevati kontakt tam kjer ga je končal z nekom s katerim se je v srednješolskih letih razšel in sta si vsak po svoje v tem času uredila novo življenje? ... saj vem,da se bere moj zadnji stavek kot ene vrste teror, ki pa to niakor ni ... je samo ene vrste alarm zame, da je očitno res nekaj narobe ... in da je mogoče čas, da poizkusiva ohraniti to kar imava ... čisto dobro se zavedam, da je neprimerno in nedopustno nekoga spreminjati ... in zahtevati od njega, da je ob tebi, če je njegovo srce drugje ... tudi to se lahko kaj hitro zgodi ... in tudi ta možnost je tudi v najinem odnosu čisto dopustna ... s kakšno pravico lahko nekoga, četudi ti je pred oltarjem obljubil zvestobo do groba, pričakuješ, da bo ostal ob tebi dejansko do groba ... vsak se ima pravico odločati za sebe in druga stran se je dolžna s tem sprijaznit ... življenje je dolgo in nastavlja številne pasti na katere ob vstopu v zvezo še pomislimo ne, ko smo zaslepljeni od ljubezni ... tudi tu nimam nič proti saj le tako lahko kasneje rastemo kot duhovna bitja in naše življenje dobi na pomenu in vrednosti ... življenje je eno samo trpljenje bi rekel navaden človek ... tisti, ki poznajo pomen življenja pa ga kljub teži in naporom sprejemamo z radostjo in veseljem, ker vemo, da se vedno za vsako osvojeno vzpetino skriva košček, ki ga nebi nikoli videli, če se nebi tako pogumno podali na to vzpetino in v njej tudi vztrajali do vrha ... Danes sem prebrala članek iz knjige "Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo" ... med branjem sem nehote v enem delu ki opisuje moške, ki svoj ego krepijo na način, da svoje ženske, ki naj bi jih ljubili s svojim odnosom spravljajo v podrejeni položaj, v opisu našla tudi sebe ... morala bi prebrati celotno knjigo, ker bi bilo res nepravično, če bi za celoten zaplet krivila samo moške ... mogoče tiste, ki so prepotentni in narcisoidni, da so samo oni in daleč okoli nikogar drugega že ... ampak ni vedno tako ... ženske smo iz generacijo v generacijo bolj samostojne in neodvisne pa slika, ki jo pisateljica opisuje ni čisto čista ... vsaj v najinem odnosu se včasih ujamem, da tudi jaz želim imeti svoj prav, kar je seveda prav in največkrat se zaplete prav tu, ker imajo očitno moški to željo po prevladi, ki se je oblikovala v stoletjih in tisočletjih veliko močnejšo in jim nikakor ni janso, da imamo pravico biti samo svoje tudi ženske ... ker se moški del ni preveč posvečal duhovnemu delu na sebi kot so to v dnevih samote počele ženske in je bila ženskam z izboritvijo volilne pravice dana tudi možnost enakopravnosti z moškimi so ženske zelo hitro začele pridobivati poleg osvojene (prirojene duhovne globine) tudi na neodvisnosti od moških ... Ker se moški po svoji naravi bojevnika, ne znajo boriti proti vsem ženskim do sedaj osvojenim lastnostim ... se počutijo zmedene ... ogrožene ... in v strahu, da jih bo navidezni sovražnik v obliki žene premagal, v svoji šibkosti uporabijo tovrstno trpinčenje, ker je pretepanje žensk s strani družbe obsojano in nedopustno (tega se večina njih že zaveda) ... ker pretepanje ni sprejemljivo so jim edini način in orožje ostale grenke besede ... čeprav si vse ženske neskončno želimo, da bi bili partnerji, ki smo dorasli eden drugemu ... načeloma znamo biti žensek veliko bolj potrpežljive in znamo iz izkušenj v zgodovini veliko potrpeti ... so naše duše pripravljenje se spopsati z bojevnikom v možu in z njim obračunati z golimi rokami in ga mirno pripeljati v pristan ... če se seveda to da, in prisotnost bojevnika ni tako izrazita ... v nasprotnem primeru smo kot ženske v velikih škripcih ... ostaneta nam samo dve možnosti ... POSTAVIM SE ZASE in bojemniku dam jasno vedeti, da sem jaz jaz in imam pravico biti jaz ... ali pa spokati kufre in bojevnika pustiti s samim seboj ali v obdelavo komu drugemu ... In jaz sem do sedaj bila tiha miška, ki se je sicer vsake toliko oglasila iz svoje luknje ... kakšno pripomnila zaradi katere sem jo takoj dobila po buči ... in se v vsem tem času za okolico še enkrat spremenila v tiho miško ... Ko tako razmišljam mogoče pa si tako kot ženska želi čustvenega moškega ... moški želi ob sebi imeti Bojevnico ... na katero bo ponosen in mu bo zvesto v boju stala ob strani ... bolj ko bredem po temi ... več novih vprašanj ... in več novih odgvorov ... partnerstvo je zelo zapletena zadeva katere krmarjenje je zelo zatevna naloga ... prepričana sem, da ko par ujame pravi ritem postane plovba prijetna in zabavna ... da ritem ujamš pa je potrebno mnogo skupaj prehojenih poti in spoznavanja potreb enega in drugega ... Zakaj sem vse skupaj zapisala ... ker se lahko na tej poti nehote ujamemo v lastno zanko kot sem se jaz ... pri nekaterih je rezultat bolezen ... pri drugih ločitev pri takih kot sem jaz pa debelost ... če najdeš razlog je mogoče pot k ozdravitvi nekoliko lažja ... ali pa tudi ne ... odvisno kako močno si razdelal škatlo skrivnosti v sebi ... in kako močan si postal nad nejnim odprtim pokrovom ... Kot sem napislala se vse začne že v mladosti ... ko sem bila majhna sem bila zaradi svoje debelušnosti v posmeh tudi marikateremu staršu mojih vrstnikov ... čeprav se tega ne zavedamo ... otroci to čutijo ... vedno povsod me je ta občutek spremljal ... temu občutku se je kasneje pridružil še občutek, da sem nesposobna za doseganje vrhunskih rezultatov na kateremkoli področju sem se znašla ... v šoli ... pri telovadbi ... povsod ... za očeta nisem bila nikoli dovolj dobra ... sošolka je vse naredila z odliko ti si bila pa samo pravdobra ... uči se, da ti ne bo treba delalti tako trdo kot moram jaz ... ko sem pri treh otrocih dosegla diplomo tudi ni bilo dovolj ... zdaj pa nimaš službe na ministrstvu tako kot uspešna sošolka ... pa se je moj boj za pozicijo v službi spet začel ... zaradi svojega izgleda sem se morala veliko bolj potrudit kot nekdo drug ... kljub znanju, iznajdljivosti in pridnosti sem ostajala pred vrati, ko so se delila napredovanja ... šele, ko je bilo vsega konec so tisti, ki so mi zaprli vrata pred nosom spoznali, da sem iz pravega testa in so takrat naredili napako, ker mi niso dali priložnosti ... a kaj to meni pomaga ... in tako sem se spet zajedla v delo ... danes se še vedno trudim, vendar me zapiranje vrat pred nosom ne moti več ... sprejela sem, da sem očitno tudi sama kriva za to, ker se nisem dovolj dobro znala postaviti za sebe ... v partnerskem odnosu zdaj je isto ... do trenj prihaja, ker nimam jasno določenih mej in dovolim, da se mi to dogaja ... in potem ta bes, žalost in bolečino zadržujemv sebi in iščem krivce v drugih ... ker ne želim, da shujšam brez tega, da sem srečna tudi v sebi ... mogoče moja debelost tudi tako dolgo traja ... za vsako stvar vem, da je prišla takrat, ko sem jo najmanj pričakovala, ampak vedno sem bila za to nagrajena in moj trud bogato poplačan ... prav tako bo z mojim hujšanjem in mojim partnerskim odnosom ... partnerski odnos ni odvisen samo od mene ... tukaj sva dva ... kar zadeva hujšanje pa sem prepuščena čisto sama sebi in ko shujšam sem prepričana, da bo iz mene odpadel tudi tisti del bremena na katerega se vedno znova ujamem in z njim vred omahnem v globino same sebe ... Pot do spoznavanja samega sebe in ustvarjanja svoje cene v družbi je draga ... vendar je nagrada na koncu toliko slajša ... ugled mi ne pomeni veliko ... največ mi pomenijo dobri odnosi ... saj res ne vem zakaj bi si jih grenili, ko pa je že ostalih zadev, ki nam jih grenijo več kot preveč ... ne bom si obljublaja danes ničesar, ker se mi prevečkrat ne zgodi nič od tega ... Hodila bom in iskala še naprej sebe in verjela v lepši in boljši jutri, ki je vedno rezultat pridnih in vztrajnih ...