Odisejada kako topiti kilograme in zraven razmišljati še o čem

Ja čuden naslov za shujševalni blog ... se  popolnoma strinjam ... ampak nekje moram začet oz. nadaljevat kar sem že neštetokrat začela in nikoli dokončala ...

Spet me je popadla shujševalna mrzlica ... ne bom pisala kako resna in zagreta sem, ker bi bilo čisto preveč kičasto, čeprav se počutim že kot opuljena kokoš, ki ji počasi začnejo snemat kožo ... grrrr ... kar neke pisarije o nečem kar sploh ne vem, s kakšno vnemo se spet lotevam ... ampak no ta vnema traja že en teden in pol in počutje je kljub neprijetni temi kar zanimivo in človek se počuti čistega ... lahkega ... neobremenjenega ... veselega ... možgani so ugasnjeni ... šele zdaj vem kaj pomeni imeti ugasnjene možgane ... v svojem življenju sem trenirala ugašanje in vžiganje možganov že ne vem koliko časa ... ko sem bila prepričana, da so ugasnjeni in je stikalo dovolj daleč dosega drugih se je vedno kdo ali kaj priprazilo mimo in sem s komolcem nehote pritisnila stikalo ... in si rekla ... no pa saj ne bo nič narobe, če za trenutek prižgem možgane .... ja in vsak tak trenutek me je stal vseh izgubljenih in še dodatnih kar nekaj kilogramov ....

Vse prižiganje in ugašanje je pripeljalo tako daleč, da sem pristala na številki 160 ... ja prav berete nisem se zmotila in obrnila številk, tipkarski škrat pa je poskrbel za nulo ... ne ne ... res sem preterala samo sebe in ob užganih možganih trpala telo z nesnago ...

Ne vem kaj bi sploh rekla ... nič ... pustila bom možgane ugasnjene, tukaj bom kot Blodica blodila po blogu in zapisovala vse svoje urejene in neurejne misli pa bomo videli kakšno lento si bom lahko na koncu nadela .... za največjega blodnika blogov ... za najbolj shirano debeluško ... za nabolj težko debeluško Slovenije ... nikoli se ne ve  kaj sem si pripravila za tegobe in netegobe tega življenja ...

Vedno bolj se sprašujem zakaj sem si izbrala take sorte življenje ... zato, ker potrebujem trdo lekcijo kako na nabolj trd način poiskati samega sebe in ljubiti tisto kar je v meni, ter spoštovati in ljubiti tisto kar je okoli mene ... ja če imaš rad to kar te obdaja ni težko imeti rad samega sebe ... vse izvira iz nas samih ... sami skrbimo za to kako se imamo ... ne rečejo zastonj stari strici in tete, da si je človek največji sovražnik sam ... ja pa še kako to drži .... res smo si lahko največji sovražniki ... sami si postavljamo zidove, da lahko plezamo čez njih ... in potem vsi popraskani samo zamahnemo z roko in si rečemo, pa saj to ni bilo vse skupaj nič  v primerjavi s strahovi, ki sem jih nosil na to temo v sebi ...

Kako blazno in nerazumljivo nekaterim ... tisti, ki se iščejo v globočini svoje duše se v mojem zapisu še kako najdejo ... še kako vedo o čem tokrat teče beseda ... ampak kar lepo počasi bomo odkrivali sami sebe ... in se izpovedovali sami sebi v tišini svojega doma ... ali na poti, ko se v tišini peljemo z avtom iz/ali po opravkih, ki smo si jih vzeli za svoje v tem obdobju življenja ...

Spopadamo se s službo, denarjem, prijatelji, sorodniki ... vsem kar je materialnega ... pri tem pa pozabljamo na mir, zvestobo, spoštovanje, imeti nekoga rad, biti zaljubljen, biti spokojen, biti radodaren, biti prijazen, biti nasmejan, biti srečen, biti vse kar je povezano s pozitivnimi odnosi ... samo pozitivno je tisto kar nas dela v resnici srečne in zadovoljne ... vse ostalo je odveč ... vse ostalo zastruplja našo dušo, slabo vpliva na odnose do drugih, sebe, je kot slaba tolažba in kratkotrajna sreča in zadovoljstvo, ki ti jo prinesejo negatevne stvari ... pohlep, napuh, sovraštvo, zavist, nezvestoba ... če se poglobimo v vse te besede lahko že ob samem pogledu na besede vidimo v njih slabo energijo, ki jo izžarevajo iz sebe ... kaj šele, da se jih polastimo in postanejo del našega vsakdana ... kako lep in spokojen je občutek, ko veš, da si s svojim nasmehom nekomu polepšal dan, ko veš, da si nekomu pomagal z nasvetom hitreje priti na cilj ... ko zvečer pri inventuri dneva nežno zapreš oči in se zahvališ za vse lepe trenutek, ki si jih storil čez pretekli dan nekomu ... ali pa če v sebi gojiš jezo sovraštvo do nekoga ali nekaj, ki si ga zasejal čez dan v sebe ...

Obstajamo ljudje, ki se nas jeza, napuh, škudoželjnost, zloba drugih ne dotakne ... zakaj ... zato ker smo enostavno taki, da v življenju ne vidimo slabih stvari, ki nas tiste slabe stvari ne zadanejo, ker vemo, da v nas živijo dobre stvari in prevladujejo nad tistimi slabimi ... kako je lep občutek in prijetno pogledati v sebe, ko v sebi vidiš bistro vodo ... Ko te ne boli nič ... ko je duša svobodna ... neobremenjena z materialnimi dobrinami ... ko veš, da se bo vse uredilo, da je ni stavri, ki je nebi mogel s pozitivnim mišlenjem premagati in se ji zoperstaviti ...

Velikokrat se spomnim svojih morečih sanj povezanih z deročo umazano vodo ... danes vem, da je bila ta voda moj notranji vrelec nezadovoljstva same s seboj ... nikoli nisem bila dovolj dobra ... vedno sem želela še več ... vedno sem iskala neko poplnost in vedno znova razočarana ugotovila, da so mi vsi moji idelai nedosegljivi ... ko sem obrnila ploščo in iz svojih izkušenj začela črpati pozitivno kar je v meni ... ko sem si začela priznavati, da sem dejansko lahko in da tudi sem v stvari, ki se jo lotim dobra, če ne boljša od drugih, sem začela sprejemati sebe kot pozitivno samozavestno osebo, ki ve kaj hoče, predvsem pa se zaveda, da lahko vse kar si želi doseže ... s preudarnostjo in pozitivizmom lahko dosežemo vse ... zaletavost pri takih stvareh nima kaj iskati ...

To je tako kot prispodoba z vrati v katera se z vso silo zaletavamo in jih ne moremo odpreti ... ko se pa umirimo ... preusmerimo svoj tok misli, pa se zagotovo nekdo najde na oni strani vrat, ki jih odpre, ko se je stanje na tej strani umirilo in ni več strahu, da bi besneči stvor v nas komurkoli na drugi strani kaj naredil ...

Ko se uglašujemos svojo sinfonijo življenja velikokrat obupamo in se jočemo nad lastnimi neuspahi ... ampak to ni potrebno ... potrebno se je samo umiriti in počakati na prave trenutke, ko se nam zgodi tisto kar nam je namenjeno ... vsaka lekcija ima svoj smisel in zaključek ... pa naj bo še tako  trda in groba ... in nepremostljiva ... vedno ima svoj konec iz katerega se lahko veliko naučimo oz. dosežemo cilj h kateremu smo namenjeni ...

Joj čisto se zafilozofirala danes ... ja tako je ko se vrneš z dopusta in ti dajo pero v roke ... vse ponori ... vsi občutki izbruhnejo misli prehitevajo prste ... ves čas razmišljaš o tem da ostaneš fokusiran in vzdržuješ rdečo nit ... nahuje je, ko padeš iz fokusa in potrebuješ nekaj časa, da se spet vrneš ... tako nam vedno pravi naš šef ... jaz ga čisto razumem o čem govori v svojem fokusu ... vedno moraš biti osredotočen na to kar počneš ... vendo moraš imeti kontrolo nad tem kar počneš ... da nehote ne zaideš ... zato se prepuščam fokusu naj me vodi do tja kamor sem namenjena ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Cardio vadba začetna stopnja

Dnevnik debeluške se naj začne

Sovražim dopust, ki to ni