Hujšanje s knjigo



Spet eden od čudnih naslovov, ki jih pri meni kar noče in noče zmanjkat … Pa zakaj bi jih … saj zabavno, čudno in nenavadno branje vedno prav pride … zadnje čase veliko berem o knjigah in vse bolj in bolj spoznavam, da je zabavnih knjig premalo … kako da ne … saj je veliko lažje pisati takrat ko si slabe volje,  ko te nekaj mori, ko si poln nekih zadev, ki jih nočeš preliti na ljudi iz okolice, ampak si do njih prizanesljiv in jih najlažje izliješ na papir, saj papir ne bo nič bolelo in kot vemo papir prenese vse …

Danes izjemoma ne bom pisala izključno o hujšanju … zakaj ne? … ker ugotavljam, da sem bila vedno znova, ko sem se lotila hujšanja, obremenjena s tem kaj bom na »shujševalni blog« pisala … vedno sem se hujšanja lotila polna entuziazma … in vsak prvi post je bil zgodba o tem kako bom pa tokrat le uspešna in me ne bo nič vrglo iz tira, saj sem zdaj pa res dokončno pripravljena … in po toliko poizkusih sem ugotovila, da bi morala celotno zgodbo zastaviti iz drugega zornega kota … da pišem blog  zarad hujšanja in ne da hujšam zaradi objav na blogu … moja čist zgrešene filozofija, ki se jo grem zdaj v obratnem vrstnem redu … ne obremenjujem se s tem kaj bom pisala … ampak skrbim, da čim manj grešim … in čim bolj sledim hrani, ki mi pomaga predvsem pri boljšem počutju … saj sem že večkrat pisala kako grozno se počutim, ko telo »nafilam« z ogljikovimi hidrati pomešanimi z zelenjavo, sladkorjem, beljakovinami in vse skupaj dobro zalijem z ogromno količino sladke gazirane pijače … nimaš boljšega občutka za približek trenutkom tik pred smrtjo …

Torej poleg tega, da se prehranjujem na prijaznejši način do mojega telesa in ne stojim vsako jutro napol v snu na tehtnici in z milimeterskim ravnilom merim odklon kazalca od včerajšnje vrednosti … se imam prav fino, saj se ne obremenjujem več s tem koliko kil sem čez noč vrgla dol … jem po občutku glede na vrednosti, ki jih je kar nekaj časa ob vsakem vnovičnem poizkusu računal moj zvesti prijatelj Fitness Pal … tolikokrat mi je vrednosti že izračunal, da ga res lahko kličem moj zvesti prijatelj in mi je dal dober občutek za posamezne vrednosti hrane, ki jo lahko pojem tudi brez njegovega nadzora … naučil me je, da se lahko kontroliram tudi sama … ne posegam po nepreverjenih okusih in se imam fino … nič ne vem kdaj se bom lotila tehtnice … zdaj me nič ne vleče k njej … kaj se dogaja z mojimi kilami mi ni prioriteta  … najbolj pomembno mi je, da se počutim kolikor toliko ok …

Za vikend sem imela pogovor z eno mojega kalibra, ki je sicer nekaj let starejša od mene in se je zaradi zdravstvenega stanja odločila za operacijo želodca … kilogrami z nje odpadajo … iz obraza, kljub njenim določenim nepravilnim odločitvam v preteklosti, sije žarek dobre volje, ki je zamenjal mrke poglede, ki so iz nje prihajali nedolgo nazaj … nikoli se nisva o teh stvareh pogovarjali prej … čeprav smo dokaj blizu, tako po sorodstveni kot kalibrski vezi, se nisva nikoli ena do druge približali do te mere, da bi o teh temah govorili … čudno sploh nikoli nisva govorili o ničemer … samo tiste površinske zadeve … če dobro pomislim ne vem če sva sploh prišli dlje kot »dober dan« in »nasvidenje« … ko sva začeli govoriti o njeni izkušnji in moji, sva se še kako dobro našli … sama nisem pristaš tovrstnega rezanja pri zdravem telesu … in glede na vedenje, da se shujša lahko, če se le potrudiš, se še vedno oklepam, dejstva, da lahko shujšam brez pomoči dohtarjev in njihovih bližnjic … mogoče se sliši ošabno z moje strani … ampak taka sem … ošabna … tudi prav … vem zakaj sem lahko taka in ni mi žal biti taka do takih stvari … včasih znam biti ošabna tudi do ljudi, še sploh, če mi jamrajo o stvareh za katere se ve, da so preleni, da bi se z njimi spopadli … obstajajo ljudje še s hujšimi življenjskimi izkušnjami pa z njimi živijo in ne obupajo … torej se strinjate, da sem lahko ošabna, do takih, ki spadajo v tipično skupino slovenskih »jamravcev«, ki  samo jamrajo kako jim je hudo in čakajo, da jih bo nekdo odrešil in namesto njih uredil težave zaradi katerih so pristali tu kjer so … tudi jaz sem bila taka jamravka (mogoče sem na določenih področjih še vedno taka J), ampak tako se brusimo … toliko časa bomo ostajali jamravci dokler ne bomo naredili nekaj tektosnkih premikov v sebi in opravili z misijo, ki nam je dana za nagrado, da naredimo boljšega sebe …

No to je bilo o hujšanju … pa je naslov čist nekaj drugega obetal … no ja glede na ne pogostnost mojih objav ne bo nič narobe, če združim ti dve temi v eno objavo … tisti, ki se vam ne da nadaljevati lahko tu prenehate z branjem danes in nadaljujete z branjem od tu dalje jutri J
Zadnje čase me je zadela bralna mrzlica in v teh nekaj dneh sem prebrala že toliko knjig kot jih nisem že en lep cajt … Kaj me je pripravilo k branju? … še sama ne vem … Ja vem … sem se pravkar spomnila … eni veste, drugi mogoče ne, ampak bolj ali manj pridno ali ne pridno vzporedno temu blogu furam še ene sorte ustvarjalni blog … in ker sem se enkrat celo opogumila in se s svojimi izdelki predstavila na eni lokalni prireditvi, pa me je za rokav pocukala knjižničarka, če bi imela razstavo svojih izdelkov še v knjižnici … no in tako se je začel klopčič odvijati … iz predvidene razstave caa 14 dni, se je le ta zavlekla na dober mesec … ko sem eno sredo le šla končno po svoje mojstrovine, sem opazila, da se kljub približevanju zaključka delovnega dne knjižnice, zbirajo neki ljudje in na okroglo mizo predse polagajo neke knjige …  sprva mi je bilo čudno, ampak potem sem pa le malo bolj našpičila ušesa in ujela, da se zbirajo v bralni klub … moja ta tečna mi dala miru … takoj ob naslednji priliki sem knjižničarko vprašala kako se priključiti klubu in kaj se tam pravzaprav dogaja … prijazno mi je postregla z informacijami, da se dobivajo enkrat na mesec … neobvezna naloga vsakega udeleženca je prebrati vnaprej določeno knjigo in potem na klubu teče podrobno seciranje knjige s strani vsakega od udeležencev in vseh skupaj … Izkušnja se mi je zdela zanimiva … hitro sem bila odločena, da se skupini na naslednjem srečanju tudi jaz pridružim … tako bom prisiljena vsaj nekaj prebrati … in tako bom imela priložnost izražati svoja mnenja, četudi bodo drugačna od drugih … zelo težko naglas povem svoje mnenje v večjih skupinah, še sploh, ker sem mnenja, da drugi več znajo od mene in bi bilo sramotno, da jaz podajam na glas svoje skromno mnenje o stvareh, na katere se  1000% ne spoznam … saj poznate ta občutek, a ne? … verjamem, da nisem edina … težko verjamem, da je kdo med nami močnejšega kalibra toliko samozavesten, da se upa naglas širiti svoje filozofije …

No ja, naj nadaljujem pri klubu … časa za branje prve knjige za klub sem imela natančno en teden … V tem kratkem času si je bilo potrebno priskrbeti tudi knjigo … na pomoč mi je priskočila sodelavka, ki mi je knjigo prinesla iz Trboveljske knjižnice …

Knjiga, ki smo jo brali - Javier Marías: Zaljubljenosti, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2013. Tisti, ki ste knjigo že prebrali zagotovo veste o čem pišem … knjiga je za branje dokaj zahtevna, saj zahteva kar dobro koncentracijo skozi vse liste … je zagotovo mojstrsko napisana, saj je kot zanimivost in posebnost za katero sem kot laik prvič sploh slišala, da je  možno napisati en stavek , ki obsega eno celo stran in pol … ja vem, da se sliši skoraj nemogoče, pa vendar je res …

Verjetno vas zanima še moje mnenje o knjigi … ja knjiga je bila zame pravi izziv, ki sem ga kljub zelo omejenemu času dobro spravila pod streho … ostalo mi je samo nekaj strani do konca, ko smo imeli klub … ampak bistvo knjige sem dojela, saj sem prebrala veliko večino in sem se brez problema lahko pogovarjala o temah, ki jih je pisatelj tako lepo ujel v svoje mojstrsko pisanje … knjiga ni samo odprla moje čakre o sposobnosti izražanja  mojega mnenja ampak je odprla tudi mojo bralno čakro … in tako sem se zakopala v vse knjige, ki sem jih imela namen prebrat pa se jih nisem nikoli lotila … predvsem take, po priporočilu, ker pobiranje knjig na blef  iz mojih knjižnih polic ne vem, če je prav pametno … kolikor sem preletela naslove moje zbirke je vmes bolj malo takih, ki imajo globino, ki jo prepoznajo pravi bralci, ki se o knjigah naglas pogovarjajo in o njih razmišljajo, ko se vozijo v tišini svojega avtomobila proti domu ali na delovno mesto … no ja verjetno bi se v celotni zbirki kakšna zagotovo našla … ampak tiste naj ostanejo za kdaj kasneje … prav zdaj sem na lovu za tistimi, za katere menim, da v moji zbirki manjkajo in se jih po razumni ceni da iz druge roke dobiti na enem največjem slovenskem ponudniku tovrstne robe … po antikvariatih se mi kljub čarom in vonju po starih knjigah res ne da hoditi … nakup iz naslonjača je pa prav prikladen za nekoga kot sem jaz …

Po zastrupitvi z Zaljubljenostjo sem napadla police naše knjižnice in v slabem mesecu pod streho spravila še nekaj knjig …

Krasni novi svet … nikoli prej brala ali slišala … baje je primerna za srednješolce kot maturitetno čtivo … no kaj vem … nekega posebnega vtisa name ni naredila … saj smo res že skoraj tam … ampak fascinantnost knjige  je mogoče le v tem, da je napisana že toliko let nazaj …

Koprnenje … pri tej sem razmišljala le kaj je bilo tega treba … le kaj bi jaz naredila v takem primeru … kako lahko nepremišljenost nekega drobnega trenutka, obrne naše življenje na glavo in njegove posledice nosimo v sebi do konca življenja …

Resnica o aferi Harry Quebert … knjiga me je držala ob sebi do zadnje strani … kljub obsežnosti sem jo z užitkom pojedla … toliko preobratov … toliko namigov … potem pa razplet, ki ga najmanj pričakuješ … knjiga je bolj kot ne napeta … kakšne posebne globine nima … je pa vredna branja … enkrat prebereš in jo imaš dovolj …

Samotnost praštevil … od nje sem po priporočilu pričakovala več … pa me je žal pustila hladno in brez razmišljanja o njej … ni to kar sem, ko sem se zapodila v njo pričakovala … žal …

Miha Mazzini: Otroštvo ... nagrada Kresnik za 2015 ... 2. knjiga za Bralni klub spet dodatni izziv ... knjiga je primerna za bralne klube saj odpira številne debate ... brez dlak na jeziku pisatelj na skrajne načine opisuje otroštvo nič krivega nič dolžnega dečka, ki ga lahko vzamemo za res, ali pa tud za ne res ... skratka konec ni konec, ampak je začetek novega konca, ki ti v glavi odpira vrata za vrati ... vsaj tako sem jaz razumela knjigo z globino in širino ... bolj kot o njej razmišljaš več front ti odpira ... take knjige so dobre knjige ...

Pravkar sem zakopana v Hruškadottir … nadaljevanje sledi v naslednji objavah ...

Vse lepo do naslednjič ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Cardio vadba začetna stopnja

Keto kava

Sovražim dopust, ki to ni