Izgovori
Skoraj noben moj zapis tu gor ne mine brez njih … Danes ne sme biti nič drugače, a ne? … le zakaj bi bilo danes drugače … saj je čisto navaden dan … tak kot vsi do sedaj …
Zame je nekoliko drugačen vseeno … mah ne, ne bom pisala
zakaj … :o) … mogoče kdaj drugič … ne, danes ne … saj sploh ne vem o čem naj
potem pišem … o teh obljubah, ki jih je poln moj blog prav gotovo ni pametno
pisat, ker vedno, ko kaj takega napišem potem čez nekaj dni zopet vse skupaj
pade v vodo … mogoče bi danes pisala o mojem zdravju in o tem zakaj bi bilo
vseeno dobro da shujšam … ja ok … bom danes pisala o tej temi, ki se je po moje
nisem velikokrat dotaknila na tem blogu pa bi bilo zagotovo pametno s samim
seboj podebatirati tudi o tej temi :o) …
Zdravje … če poslušam ljudi okoli sebe, vedno, ko beseda
nanese na zdravje je to ena od najpomembnejših stvari v življenju … pa še kako
je to res … ko pridem jaz na vsake 5 let po napotitvi delodajalca s svojimi
kilogrami do zdravnika na redni zdravstveni pregled je po vseh izvidih, ki jih
prinesem iz vseh mogočih laboratorijev edina skrb vzbujajoča bolezen moja
kilaža … vsi se širokoustijo »debelost je bolezen« … kako je lahko nekaj takega
kot je debelost označeno za bolezen … vsi moji izvidi na tistih papirjih so v
mejah normale … edina bolezen je moja debelost … ki se že vidi na zunaj in res
nebi bilo treba brskati in iskati bolezni znotraj mojega telesa, če se mi že na
zunaj vidi da sem bolna …
Kot bi na vsak način hoteli nekaj najti v meni in mi
naprtiti še dodatno breme, da sem bolna … Kot da ni dovolj, da se vsak dan
srečujem z borbo v sebi, da izstopam iz vseh normalnih okvirjev s svojo pojavo
in s svojo prisotnostjo baje ogrožam ljudi v svoji okolici … vsaj taki so moji
občutki glede na opazke, ki jih včasih ujamem iz medijev pa tudi od ljudi, ki
me na primer srečajo na ulici in srepeče
usmerijo svoj pogled strmo predse, da jim pogled za vsak slučaj nebi ušel na
mojo pojavo, ker to so nas pa starši naučili, da ni vljudno strmeti v nekoga,
ki ni po normah sodobne družbe … Prav to so tisti dražljaji, ki jih kot
drugačen občutiš iz okolice …
Pa naj se vrnem k moji bolezni … Kaj pa pravzaprav je
bolezen? … Obstajajo raznorazne bolezni, ki so različnih izvorov … recimo
ljudje ki imajo težave s psiho, s počutjem … za njih se vedno najde roka s
strani zdravstva … kaj pa mi debeli? … Ok, se strinjam, da pri začetnih
psihičnih in telesnih težavah ti nudijo pomoč v blažji obliki … če se ti pa
stanje drastično spremeni pa sledi resna obravnava v bolnišnici in skrb za čim
prejšnjo stabilizacijo nastale situacije … Se mi pa pri vsem tem poraja
vprašanje kaj je tista kritična meja pri bolezni nas debelih? …
Naš zunanji izgled družba povezuje z boleznijo, čeprav vsi izvidi
kažejo stanje normalnega zdravega človeka … in dokler je tako smo ožigosani kot
bolni ... ampak ne dovolj bolni, da bi nam kdo ponudil roko in rekel … »Tvoje
telo sporoča, da je tvoje telo še vedno zdravo in tvoje osnovne življenjske
funkcije delujejo normalno ampak tvoj izgled pa temu dejstvu nasprotuje.« …
Torej kje je meja? Koliko kilogramov je tisti alarm, da ti kljub
zdravim osnovnim življenjskim funkcijam, pripada iz zdravstvene blagajne pomoč,
ki ti bi lahko spremenila življenje na bolje, brez drastičnih posegov z
operacijami in zdravili, v tvoje telo …
Ne, tega ni … to ti ne pripada … pripada ti šele, ko so
tvoje osnovne življenjske funkcije čisto »fuč« … takrat si lahko po dolgih
procedurah in pripravah, če si resen pridobiš rezanje in poseganje v telo z
operacijo želodca …
Pred tem obstajajo neki programi kot so Šole zdravega
življenja, ki jih vodijo ljudje, ki so za njih odgovorni in, ko jim poveš, da ti
žal termin, ko naj bi šola potekala ne ustreza zaradi drugih neodložljivih obveznosti,
se pa vsekakor priporočaš za kakšno obvestilo, ko bo razpis za novo skupino, pa
te nihče ne kontaktira ali si vzame čas za odgovor na tvoj mail kaj šele, da bi
te obvestil, ko se organizira novi termin … Brez veze … Pa tako smo zavzeti za
pomoč …
Debela sem dolgih 20 let … tisti, ki so kdajkoli okusili ali
še vedno okušajo debelost na lastni koži me bodo razumeli o čem govorim …
najprej se zrediš 10 kg in si rečeš … no ja to je zato, ker sem v službi in
nisem več pod stresom šole … naslednjih 10 to je zato, ker se imava fino s
partnerjem in treba skrbet za lepo postavo, saj imam ljubečega partnerja, ki me
ima rad zaradi tega kar sem znotraj in zunanjost vendar ne more biti tista, ki
je pogoj, da ostajava skupaj … naslednja
10 prvi otrok, naslednja 10 drugi otrok, naslednja 10 tretji otrok …
Ko se začnejo nabirati 10 po otrocih, pa se že v glavah
zasveti oranžna luč … znak za alarm … ampak ta luč še ne žari tako fajn, saj
leta in dokaj mlado telo še ne kleca pod bremenom teže do te mere, da bi človek
ne mogel zdržati … Torej 10 se nabirajo … izgovorov je na pretek … časa za to
ni … vedno se najde kaj na kar se z lahkoto izgovorimo … in tako leta tečejo …
telo je obilno zdravje nam še kar služi … ampak telo nas vse bolj in bolj
opominja …
Pri 40ih ne morem več poklekniti, da bi iz pod mize pobrala
stvar, ki mi je nehote ušla … da bi
stopila na stol brez, da bi si pomagala z kakšnim oprijemom ni govora …
obračanje na postelji postane nočna mora, ko se sredi noči zbudiš in pekoč
občutek iz križa kar ne pojenja ... vse to so simptomi, ki ti trkajo na tiste
trde možgane, da je zdaj pa res dovolj hecanja in izgovorov … vse bolj in bolj
se primerjam in razmišljam, če sem že zdaj vsa trda in zvezana kako za boga bo
z menoj, če dočakam 70 … boh ne daj 90 :o) …
če naredim povzetek vsega skupaj … na podporo iz zdravstvene
blagajne se težko zanesem … tu sem imela predvsem v mislih nekoga, ki bi mi za
moj denar, ki ga vplačujem vse življenje v zdravstveno blagajno in sem glede na
moj izgled popredalčkana med osebo z boleznijo – DEBELOST, nudil kakšno pomoč v
smislu mentalne podpore pri hujšanju ali iskanju razlogov za mojo bolezen …
mogoče bi mi lahko iz naslova zdravstvenega zavarovanja pripadala tudi
članarina za sodelovanje v eni izmed skupin, ki ponujajo vodene vadbe pod
strokovnim nadzorom šolanih ljudi za zdravo in fit življenje …
NE nekomu z BMI 50 in zdravimi vsemi osnovnimi funkcijami
vsa ta pomoč ne pripada, ker si je čisto sam kriv, da je pristal tu kjer je …
kaj pa je bil tako prožešen … naj bi imel neko mero ne, da je pojedel vse kar
mu je prišlo pod roke …
Še vedno mi ni jasno kako lahko potem nekaj vržeš v košaro »BOLEZEN«
in se potem sprenevedaš, da je to popolna bolezen, če so izpolnjeni še vsi
ostali podpogoji … kakšno sranje je tole vse skupaj … Nas majo pa res za ene
bebčke … Ednino pravilo, ki v vsej zgodbi drži je: »Pomagaj si sam in bog ti bo
pomagal.«
Komentarji
Objavite komentar
Debeluška rada bere vaše komentarje in vam za vsakega posebej reče HVALA