Dopust 2

Če se prav spomnim sem že enkrat na tem mojem blogu pisala o dopustu ... ja edini zapis, ki ima komentar :o) ... danes je moj drugi dan dopustovanja ... preden sem nastopila dopust me je cel teden preganjala misel kako bom obvladovala svojo težo ... kakšnih 14 dni nazaj mi je uspelo težo telesa spraviti na 116 kg ampak to le za kratek čas ... tisti moj lchf zagon je uplahnel in spet se vrtim okoli teže 121 kg ... ves čas si prigovarjam, da je boljše, da se vrtim in ostajam na tej teži kot, da bi moj vlak zgrmel v globel iz katere se počasi vzpenjam proti cilju 90 kg ... če pomislim na globino 163 (mogoče celo več) me misel kar zmrazi in strese ... nikoli več se nočem vrniti tja ...

Vse bolj razmišljam kaj me drži pri dejstvu, da se nekako ne morem sfokusirati na hitrejše izgubljanje kilogramov ... kaj me zadržuje na določeni meji ... na trenutke se počum grozno utrujeno ... pa še ta služba, ki se nikamor ne premakne ne v levo ne v desno ... kot, da sem obtičala v nekem vakumu življenja, ki me ne izpusti iz svojih krempljev ... moja glava je polna smeri ... jaz pa kot izgubljena in s sklonjeno glavo ne vem kateri smerokaz naj izberem ... življenje me je naučilo, da je bil vedno tisti smerokaz, ki sem ga izbrala pravi zame, saj je življenje z menoj prizanesljivo, če ga le znam obrniti na sončno stran mavrice ... vsi prelomi v mojem dosedanjem življenu so mi bili namenjeni, da se iz njih nekaj naučim ... le kaj me uči tokratni prelom ... da moram biti še bolj potrpežljiva? ... da se moram bolj postaviti zase? ... da se odločim za samostojno pot in stvari, ki me v življenju veselijo? ... kaj pa me dejansko veseli? ... bo moja umetniška duša naproducirala dovolj umetnin, da bo mož zadovoljen z izkupičkom? ... Le zakaj je tako vezan na zemeljske dobrine kot so denar in uspeh? ... Zakaj ne dovoli, da nekdo poleg njega zadiha s polnimi pljuči in mu je dovolj samo, da je nekdo poleg njega srečen? ... mogoče pa mu moram to dokazati ... imam vsa orodja ... znanje ... pa se bojim ... imam preveč strahu, da mi ne bo uspelo ... me je preveč sram izpostaviti svoj umetniški duh ... vse bolj in bolj se sprašujem česa se tako bojim ... kaj me zadržuje, da bi naredila nekaj več zase ... bila sem uspešna ... nizala sem uspehe na poslovnem področju kot ogrlico z biseri ... ljudje okoli mene so se čudili moji prodornosti in pogumu ... potem pa kar naekrat pok ... konec ... in padec v brezno ... kdo je bil kriv za moj zdrs v brezno ... sama? ... nadrejeni? ... življenje? ... usoda? ... zvezde? ... vse bolj in bolj se sprašujem kaj sem naredila narobe ... pred očmi mi poplesavajo dogodki iz preteklosti ... kaj sem nardila komu, da sem zdrsnila ... sem imela predolg jezik? ... sem preveč zaupala? ... nisem dobro opravljala dela? ... sem precenila samo sebe in je bila moja uspešnost nasajena smo v moji glavi? ... miljon vprašanj na katere iščem odgovore ... mogoče bi pa samo morala zapreti vrata preteklosti ... pozabiti na neodgovorjena vprašanja, ki me zadržujejo in nadaljevati in čakati kakšna darila mi je pripravila prihodnost ...

Mogoče se vsi odgovori na moja vprašanja skrivajo v zgornjem odstavku ... mogoče se bojim prihodnosti ... mogoče se bojim odpreti njenja vrata in sem samo sebe ujela v medprostor preteklosti in prihodnosti ... obremenjena sem s tem kaj imajo drugi in česa jaz nimam, čeprav vem, da imam jaz več kot marsikdo drug ...

Vrtim se v krogu in iščem izhod ... mogoče sem danes rabila samo ta zapis, da dam iz sebe ta strah in negotovost v sebe, da bom lahko nadaljevala po poti proti naslednjemu cilju in si odprla vrata da bo lahko prihodnost nemoteno vstopila v moje življenje in mi spet polepšala vsak dan z novimi doživetji in soncem ...