Samota
Pa sem mislila, da se ne bom nikoli počutila samotno kot se počutim zdaj ... res se počutim samo ... pozabljeno ... in večino časa me spremlja tisti neprijeten cmok v grlu, ki tako sili na solze v očeh ... vsak dan se zgodi nekaj, da me vedno znova prelomi, odlomi iz mene vejo in res tako zelo boli ... sem si res vse to zaslužila ... ko berem in berem stvari o duhovnosti me vedno znova in znova obišče zapis, ki me bodri in daje upanje, da bo bolje, da tako mora bit ... in kdaj bo bolje ... res me zanima kdaj ... toliko stvari se je nakopičilo da res ne vem kdaj bo vendar konec te bolečine ... čisto sem utrujena ... komaj za seboj še vlečem od bolečin utrujeno in zdelano dušo ... bom res postala boljša oseba zaradi te trde izkušnje ... Namesto, da bi bila vesela, da sem dobila priložnost delati stvari, ki jih imam rada ... se je svet, ki sem ga imela tako rada ustavil ... ustavil do te meje, da se vračam v stare kalupe in grem nazaj v redno službo, ki mi daje sigurnost, ki je edin