Samota


Pa sem mislila, da se ne bom nikoli počutila samotno kot se počutim zdaj ... res se počutim samo ... pozabljeno ... in večino časa me spremlja tisti neprijeten cmok v grlu, ki tako sili na solze v očeh ... vsak dan se zgodi nekaj, da me vedno znova prelomi, odlomi iz mene vejo in res tako zelo boli ... sem si res vse to zaslužila ... ko berem in berem stvari o duhovnosti me vedno znova in znova obišče zapis, ki me bodri in daje upanje, da bo bolje, da tako mora bit ... in kdaj bo bolje ... res me zanima kdaj ... toliko stvari se je nakopičilo da res ne vem kdaj bo vendar konec te bolečine ... čisto sem utrujena ... komaj za seboj še vlečem od bolečin utrujeno in zdelano dušo ... bom res postala boljša oseba zaradi te trde izkušnje ... Namesto, da bi bila vesela, da sem dobila priložnost delati stvari, ki jih imam rada ... se je svet, ki sem ga imela tako rada ustavil ... ustavil do te meje, da se vračam v stare kalupe in grem nazaj v redno službo, ki mi daje sigurnost, ki je edina prava stvar zame ... rada imam stvari pod kontrolo in ta občutek, da ne vem, če bom napraskala dovolj denarja za plačilo obveznosti do države me res ubija in si želim iti vsak dan med ljudi ... z njimi kaj poklepetati ... kaj koristnega narediti ... in preostanek dneva izkoristiti za stvari, ki jih imam še vedno rada in mi pomenijo največ ampak mi žal zaenkrat še ne omogočajo preživetja ali pa je mogoče moja strast zaenkrat še prešibka, da bi se lahko z njo preživela ... vse je veliko težje, če ni podpore od najbližjih ... če te vsakič ko se vrneš domov gledajo kot jastrebi koliko si pa danes zaslužil ... Upam, da me kmalu pokličejo in se vrnem v stara kolesja ... Kljub mojemu zapisu stiskanje v prsih še kar ne pojenja ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tudi jaz se počutim kdaj za en drek

Čuden teden

Biggest loser tekmovanje