Debeluškin dnevnik

Pa sem mislila, da se ne bom nikoli počutila samotno kot se počutim zdaj ... res se počutim samo ... pozabljeno ... in večino časa me spremlja tisti neprijeten cmok v grlu, ki tako sili na solze v očeh ... vsak dan se zgodi nekaj, da me vedno znova prelomi, odlomi iz mene vejo in res tako zelo boli ... sem si res vse to zaslužila ... ko berem in berem stvari o duhovnosti me vedno znova in znova obišče zapis, ki me bodri in daje upanje, da bo bolje, da tako mora bit ... in kdaj bo bolje ... res me zanima kdaj ... toliko stvari se je nakopičilo da res ne vem kdaj bo vendar konec te bolečine ... čisto sem utrujena ... komaj za seboj še vlečem od bolečin utrujeno in zdelano dušo ... bom res postala boljša oseba zaradi te trde izkušnje ... Namesto, da bi bila vesela, da sem dobila priložnost delati stvari, ki jih imam rada ... se je svet, ki sem ga imela tako rada ustavil ... ustavil do te meje, da se vračam v stare kalupe in grem nazaj v redno službo, ki mi daje sigurnost, ki je edin

Po skoraj letu je res čas za novo objavo in pogled na čas, ki je letel mimo mene z neusmiljeno hitrostjo in sem pristala v pomladi leta 2019. V tem času se je zgodilo veliko stvari v mojem življenju ... veliko pozitivnih sprememb, ki mi v zadnjem času zapolnujejo moje življenje. Saj veste kako se mi je leta 2017 v enem dnevu življenje obrnilo na glavo in sem bila prestavljena pred veliko preizkušnjo svojega življenja ... v enem samem dnevu sem postala nič oz. sem bila soočena z dejstvom kako bom svoj padec prenesla in kaj bom iz njega potegnila ... kot sem že pisala sem življenju neizmerno hvaležna za to izkušnjo, saj sem se v tem letu in pol o sebi naučila ogromno stvari in postala bistveno modrejša na veliko področjih svojega življenja ... dobila sem veliko priložnost vpogleda v svoje preteklo življenje in napake, ki sem jih na svoji poti delala in vedno znova ugotavljala kako nesrečna sem ... v tem letu in pol sem dobila priložnost shujšati in svojo miselnost glede kilogramov ob

Če se prav spomnim sem že enkrat na tem mojem blogu pisala o dopustu ... ja edini zapis, ki ima komentar :o) ... danes je moj drugi dan dopustovanja ... preden sem nastopila dopust me je cel teden preganjala misel kako bom obvladovala svojo težo ... kakšnih 14 dni nazaj mi je uspelo težo telesa spraviti na 116 kg ampak to le za kratek čas ... tisti moj lchf zagon je uplahnel in spet se vrtim okoli teže 121 kg ... ves čas si prigovarjam, da je boljše, da se vrtim in ostajam na tej teži kot, da bi moj vlak zgrmel v globel iz katere se počasi vzpenjam proti cilju 90 kg ... če pomislim na globino 163 (mogoče celo več) me misel kar zmrazi in strese ... nikoli več se nočem vrniti tja ... Vse bolj razmišljam kaj me drži pri dejstvu, da se nekako ne morem sfokusirati na hitrejše izgubljanje kilogramov ... kaj me zadržuje na določeni meji ... na trenutke se počum grozno utrujeno ... pa še ta služba, ki se nikamor ne premakne ne v levo ne v desno ... kot, da sem obtičala v nekem vakumu živl

Vsakdo od nas, ki smo se kdajkoli lotili hujšanja se zaveda kako pomembna je zdrava tekmovalnost tudi pri tej dejavnosti ... no jaz sem bol individualni tip človeka in najraje tekmujem sama s seboj ... čeprav sem med tekovalkami slovenskega Biggest loserja iskala tekmovalko s katero bi se lahko pomerila pri izgubljanju kilogramov mi žal to ni uspelo ... saj sem kljub veliki izgubi kilogramov do sedaj še vedno presegala vse udeležnenke šova ... in tako sem spet ostala v tekmovanju sama s seboj ... Mogoče je prav, da zapišem nekaj pravil hujšanja, ki so do zdaj delovala pri meni in kljub občasnim prekrškom pri hrani še vedno delujejo ... nisem tista, do sebe, zeloooooo stroga oseba pri hujšanju saj se še predobro poznam in vem, da na silo pri meni ne dosežeš ničesar ... torej ... 1. V glavi in pred očmi se navadi imeti vedno dejstvo, da karkoli že poješ, ne bo na tehtnici povzročilo teže navzgor, ampak vedno na dol ali ostanek na istem nivoju ... Ko se mi občasno zgodi, da pojem p

in ravno danes je tak dan ... ponavadi ne pišem o tem kako sesuto se počutim ... ponavadi pišem o tem kako sem zadovoljna s svojimi dosežki do zdaj ... in lahko sem upravičeno ponosna nase saj sem v zadnjih mesecih naredila ogromno na sebi ... vse kar mi v dvajsetih letih ni uspelo narediti ... nisem mogla zbrati moči za tak poseg pa čeprav sem imela vse ... danes, ko se mi zdi, da praktično nimam skoraj ničesar od tistega kar sem imela takrat pa grizem in vztrajam in se spreminjam ... postajam nekaj drugega ... do cilja mi manjka še kar nekaj korakov ampak preveč sem trmasta, da bi odnehala ... ker imam razlog in cilj za katerega se trudim ... Nikakor ne morem razparcelirati svojega dosedanjega življenja in doumeti zakaj je tako ... pa nič hudega življenje do zdaj me je naučilo, da da moram vedno gledati na življenje pozitivno in vse se bo rešilo tako kot se mora ... in jaz resnično zaupam življenju, ampak včasih sem nekoliko neučakana tako kot vsi ... nekateri v takih trenutkih

Ne bom pisala, da je bil pretekli teden naporen ... predprejšnji teden sem ujela ritem hujšanja tudi, ko sem bila dopoldne v službi ... in upala, da bo tako tudi naslednji teden pa temu na mojo žalost ni bilo tako ... tisti trije kilogrami, ki sem jih pridelala po lojtrci dol so šli tud po lojtrci gor ... ampak to me niti ne spravlja v preveliko paniko, ker je tako že kar nekaj časa ... shujšam, pa grem nazaj ... pa se vrtim okoli istega kilograma nekaj časa in potem grem spet dol ... in potem obtičim na tistem dol in tako je že tam nekje od 145 ... na začetku so kilogrami kopeneli ... - 20 je bilo zradiranih kot bi mignil potem pa je šlo lepo počas pa zanesljivo ... četudi kilogrami ne kopnijo tako kot na začetku, sem zadovoljna, ker ne gredo tako drastično navzgor kot se je to dogajalo v preteklosti ... glava je razpucana do te mere, da ne dovoli, da pozabim na ves vloženi trud, ki ga je zahtevala pot do tukaj ... v preteklosti je bilo glavi vseeno v katere višave bo pognala teža .