Debeluškin dnevnik

Ja prav res se zadnje čase vsak dan tako počutim, kot bi igrala naivnega teleta na travniku, ki ga imajo vsi okoli njega za norca in se mu privoščljivo nasmihajo ... ker je tako glup, da sploh ne ve kaj se okoli njega dogaja ... že kar nekaj let se tako do mene obnaša nekdo, ki naj bi nudil oporo in mi stal ob strani ... Ja prav ste prebrali, to naj bi bil nekdo, ki je v odrasli dobi najbližje ... naj bi bil tvoja boljša polovica ... in moja boljša polovica je to besedo "boljša polovica" vzel zelo dobesedno ... on je vse  ... on je od vedno v vsem najboljši ... jaz pa sem samo navadna smet, ki jo že več let premetava sem in tja in ne ve kaj bi sploh rada ... no mogoče bo že držalo, da si on tako misli, da ne vem kaj bi rada, čeprav bi rada samo eno stvar in to je, da zaživiva v harmoničnem odnosu v katerega ne bo vlačil svojih virtualnih prijateljic s katerimi goji odnose kakršne naj bi imela zdrava zakonca ... mogoče sem pa čisto preveč zahtevna in živim v iluziji in je h

Pa sem mislila, da se ne bom nikoli počutila samotno kot se počutim zdaj ... res se počutim samo ... pozabljeno ... in večino časa me spremlja tisti neprijeten cmok v grlu, ki tako sili na solze v očeh ... vsak dan se zgodi nekaj, da me vedno znova prelomi, odlomi iz mene vejo in res tako zelo boli ... sem si res vse to zaslužila ... ko berem in berem stvari o duhovnosti me vedno znova in znova obišče zapis, ki me bodri in daje upanje, da bo bolje, da tako mora bit ... in kdaj bo bolje ... res me zanima kdaj ... toliko stvari se je nakopičilo da res ne vem kdaj bo vendar konec te bolečine ... čisto sem utrujena ... komaj za seboj še vlečem od bolečin utrujeno in zdelano dušo ... bom res postala boljša oseba zaradi te trde izkušnje ... Namesto, da bi bila vesela, da sem dobila priložnost delati stvari, ki jih imam rada ... se je svet, ki sem ga imela tako rada ustavil ... ustavil do te meje, da se vračam v stare kalupe in grem nazaj v redno službo, ki mi daje sigurnost, ki je edin