Nova priložnost ali lomljenje duha?


Veliki mojster za vprašanja ega, mistik Osho, je ob tem prepričan, da smrt ega ni tudi naša smrt: "Smrt ega vam v resnici nudi priložnost za življenje. Ego je le mrtva lupina, ki jo je treba razbiti in odvreči. Nastane sam od sebe, tako kot se na oblačilih in telesu popotnika nabere prah. Da bi se ga osvobodil, se mora le okopati. Med našimi potovanji skozi čas se tudi v nas nabira prah izkušenj, znanj, spominov na življenje, ki smo ga preživeli. Prah preteklosti. In ta prah se pretvarja v ego. Kopiči se in ustvari lupino, ki oklepa naše bistvo, in od katere se morate ločiti in jo odvreči. Človek se mora vsak dan okopati. Pravzaprav se mora čistiti vsak trenutek dneva, da ta lupina ne bi postala njegov zapor."
vir: Lomljenje ega in bolečina

Danes zapis začenjam na drugačen način. Zakaj? Ker se mi je v življenju zgodil prelom, ki sem ga sicer nekje globoko v sebi pričakovala, da se bo enkrat zgodil, vsekakor pa nisem pričakovala, da se bo zgodil na tak način kot se je ... Saj veste kakšen je občutek, ko vas sredi dela pokličejo v  neko pisarno in vam sporočijo, da se vaše delovno mesto ukinja in ste premeščeni drugam ... njihova ponudba je samo  "VZEMI ali PUSTI" ... po domače povedano po 20ih letih lahko odideš brez vsega ... ali pa sprejmeš delo tam kjer si pred 20imi leti začel ... hmmmmm ... moram priznati, da sem si v teh 20ih letih tako utrdila duha, da sem ostala čisto mirna ... tudi nekje globoko v meni se ni zgodilo nič ... kot, da se to ne dogaja meni ... kot, da sem iz skale ... Edina stvar, ki se je v tistem trenutku začela dogajati v meni je bilo preračunavanje ... kaj mi več pomeni ... kaj potrebujem ... in ja ... hitro preračunavanje v glavi mi je hitro ponudilo odgovor, da kljub vsemu ponudbo sprejmem in preizkusim sebe ...

V taki situaciji bi se večina ljudi odločila tako kot se jaz nisem ... Večina bi v joku in paniki zapustila "tisto" pisarno ... po hitrem postopku pospravila svoje stvari iz mize, ki je bila zadnjih nekaj let tvoj drugi dom, odvihrala na bolniško in v hiter lov na novo službo ... ampak jaz tega nisem naredila ... čeprav se bere verejtno neumno ... ostala sem človek ... ostala sem to kar sem ... kar vem, da je najbolje zame ... premagala sem tisto kar večina ne more ... odločila sem se, da se ne bom umaknila kot poraženec, ampak jim bom pokazala, da je moj nivo in odnos do ljudi drugačen kot njihov, čeprav njim to ne pomeni veliko ... četudi njim to ne pomeni NIČ ... zagotovo to nekaj pomeni meni ... ostala sem kljub udarcu še vedno človek ...

V službi sem bila do zadnjega dneva ... pomagala sem sodelavcem, ki jih je moj odhod tudi presenetil in globoko prizadel ... hkrati pa močno vplival na njihova čustva ... saj je dogodek tudi njim na nek način spremenil življenje ... Tistim, ki so odgovorni za ta neprijeten dogodek ne zamerim ničesar ... kilometrina in izkušnje v življenju so me naučile, da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega ... in tega načela nikoli ne izpustim iz svojega srca in uma ... moje misli do drugih ljudi so vedno čiste ... saj samo na osnovi tvojih čistih misli lahko tudi tvoje življenje ostane neomadeževano ... karma ve in ti vrne vse kar si uspel v svojih mislih naplesti ...

Novo delovno mesto sem vzela kot nov izziv na moji življenski poti ... če je to delovno mesto res končna postaja za mojega nemirnega duha pa bo pokazal samo čas, ki prihaja ... na trenutke me slab duh poizkuša izvabiti iz smeri, ki sem jo sprejela, da je to moj novi izziv ... vsake toliko mi prigovarja, da tako zahtevna delovna mesta, ki so mi bila v preteklosti zaupana pa res niso primerjava temu, ki sem ga sprejela ... "če ne bom poizkusila ne bom vedela," si prigovarjam in hudobca na galanten način odpodim stran ... Moj firbec je preveč radoveden kaj me čaka in zato vztrajam tu kamor sem bila poslana ...

Moja trma mi ni dovolila, da bi se zlomila ... za menoj je prvi, z lahkoto mu rečem PEKLENSKI teden ... pri moji trenutni teži in videzu so bili zagotovo vsi prepričani, da se bom zlomila in s sklonjeno glavo odšla ... ampak jaz se še enkrat nisem vdala ... morala sem preizkusti svojo moč, ko mi je najtežje ... si lahko predstavljate nekoga, ki ima kakšno kilo manj kot 160 kg ... pri dosedanjem delu je bil največji napor priti zjutraj po stopnicah v prvo nadstropje, potem pa je sledilo 8 urno peglanje riti ... v trenutku se je vse spremenilo ... novo delo predstavlja celih 8 ur preživeti na nogah s tistimi dvemi premori po 15 min, ko se lahko vsedeš, če imamš srečo in je prostor za sednje pred stavbo prost ... s tem delom sem začela, ko je bila zunaj peklenska vročina okoli 40 stopinj (vsaj v prsotoru za delo je bila klima ampak, če delaš tudi klima v taki peklenski vročini ne pomaga) ... in ker vse skupaj še ni bilo dovolj ... dobila sem še ženske stvari ... človek bi res obupal ... ampak jaz ne ... ostala sem trmasta čeprav sem se spraševala le kaj mi je tega treba ... prve tri dni so bile res peklenske ... ko sem prišla domov sem skočila pod mrzel tuš potem pa v hladni sobi negibno obležala od utrujenosti ... četrti dan je bilo že bolje vsaj kar se gibanja tiče ... noge niso več tako bolele ...

Kot sem rekla vsaka stvar je za nekaj dobra ... vedno išči tudi v slabih stvareh in ljudeh tiste dobre stvari in tvoje življenje bo vedno dobro ... moji teži bo več gibanja zagotovo koristilo ... čeprav je vsak začetek težak ... po eni strani sem hvaležna življenju, da me je porinilo v tako situacijo, da se začnem zavedati, da je vedno čas za nov začetek ... pa naj bo situacija na prvi pogled še tako brezizhodna ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Cardio vadba začetna stopnja

Dnevnik debeluške se naj začne

Sovražim dopust, ki to ni