Error

Že cel mesec je minil in jaz se še vedno ponašam z vsemi svojimi keglji ... ja no pomojem jih je nekaj manj 1 ali 2 ... mogoče celo več toda naj vam zaupam zakaj ne vem ... ja zato, ker vedno ko s strahom stopim na teto tehntnico (da je nebi zlomila) me nagradi samo z izpisom error ... ja pa še kako je error ... v meni vre in si rečem zdaj je pa čas ... pa spet pride nekaj mimo, ki zmoti mojo pozornost in punčka z imenom osredotočenost odide za svojim firbcem ...
No ja pravi razlog za moje nestabilno stanje je zagotovo nekaj drugega ... pomoje je to tudi razlaga za vse moje keglje, ki visijo z mene ... pa naj vam zaupam svojo zgodbo ...
Vse skupaj se je začelo takrat, ko naj bi bilo najlepše, ko naj bi človek cvetel od veselja ... bil srečen ... skratka ko naj bi imel na sebi rožnata očala ... nikoli v tistih trenutkih, ki jim nekateri pravijo zaljubljenost nisem nosila rožnatih očal ... vedno sem se trudila bit prizemljena ... ne vem zakaj ampak previdnost nosim v sebi že od malega ... če se spominjam nazaj je že od vedno v meni prisoten nek strah ... strah pred jutri ... pa sploh ne vem zakaj ... ker me te zadeve zanimajo, bolj ko brskam manj mi je jasno ... kakorkoli ... prišel je mimo on ... takoj sem začutila, da je toliko odgovoren, da imava podobne poglede na svet in lahko postaneva nekaj več ... najina zgodba se je zelo hitro odvila ... in po letu dni sva že dahnila usodni da in prav kmalu postala tudi starša ... v meni se je vse začelo dogajati in čutiti, da pa ni vse tako kot sem si predstavljala najino skupno pot, že kmalu po delitvi zakonske postelje ... ne ni bila druga ... bila je njegova preteklost in dolžnosti, ki jih še do danes ni prečistil v svoji glavi, do svojih staršev ... tudi po 15ih letih življenja so mu izpolnjevanje želja staršem pomembnejša od izpolnjevanja najinih želja ... in to boli ... in to me duši ... in to jaz uspešno prikrivam pred okolico in pred samo seboj ... solze tečeje po licih ... bolečina v prsih ne pojenja ... kilogrami pa se kopičijo ... Terapijo za svojo bolečino sem našla v službi ... kjer uspešno gradim svojo kariero ... zakaj to počnem? ... zato, ker preveč boli, če sem doma in gledam kako svoj čas posveča drugim jaz pa čakam, da pride zvečer ves utrujen do mene ... kako bolano ... prav res ... predvsem z moje strani ... čakam, da gora pride k Mohamedu namesto, da gre on k njej ... ja vem ... toliko sva govorila o tej temi pa še vedno ni nič drugače ... drugače je za nekaj dni potem pa spet po starem jaz pa zopet padem pod svojo bolečino ... Ko se bom s to bolečino sprijaznila in v svoji glavi uredila odnose mi bo veliko lažje vem ... ampak za to moja občutljiva duša potrebuje čas ... rane, ki sem si jih v teh letih prizadejala so prevelike in preveč bolijo, da bi jih človek lahko zacelil čez noč ...Moja prdstava o življenju v paru je bila drugačna ... podobna predajanju življenja drug drugemu ... otrokom ... in potem vsem ostalim ... očitno sem si vse predstavljala čisto preveč pravljično ...
Vendar pa zgodba tu še ni končana ... kot po vrstnem redu so v najin odnos prihajale tudi njegove bivše ... tako simpatično mu je bilo z njimi kramljat po toliko letih ... toliko izkušenj so si v teh letih nabrale, de je bil kar osupel ... in potem je prišla zadnja ... kot največji zmaj v pravljici ... ker sem človek, ki raje rani sebe, kot, da bi ranil nekoga drugega sem raje tiho trpela in spremljala dogajanje okoli sebe. Že to je bilo ogromno, da sem mu naglas povedala, da mi to kar počne ni všeč. Najprej je omenjal, da je vse skupaj samo zajebancija, ko pa sem mu povedala, da mogoče zanj, zame pa prav gotovo ne se je nad svojimi dejanji zamislil in omejil komunikacijo z njo. Ugotovila sva, da sva se eden od drugega oddaljila do te mere, da je bilo samo še vprašanje časa kdaj bi si vsak zase našla novega partnerja ... ker sva si zelo podobna v tovrstnem razmišljanju sva oba v sebi potihem vedela, da to ni rešitev in verjetno se to ni zgodilo kot bi se verjetno zgodilo kje drugje ... oba sva imela kar nekaj priložnosti, ki bi jih lahko izkoristila pa jih nisva ... kljub temu, da sva živela odmaknjeno življenje sva oba toliko duhovno ozaveščena eden o drugemu, da sva vedela, da to za naju ni rešitev ... oba veva, da če bi šla drugam bi bilo lahko še veliko slabše ... oz bi vsak od naju ostal brez svoje polovice ... in bi v nekomu drugemu iskal tisto svojo polovico, ki jo tako dobro pozna ... in ker je nebi našel bi bilo razočaranje še toliko večje ... mislim, da če se oba potrudiva lahko še vedno rešiva najin odnos in ga celo skupaj postaviva na višji nivo ravno zaradi vsega kar se nama je zgodilo ... Danes sem se izkašljala ... napisala nekaj, kar me duši pa vendar kaže luč na koncu tunela ... tudi moj odnos do kegljev je drugačen ... vem, da ko bom tokrat zagrizla v pot zbijanja kegljev bo moja pot prehojena in keglji pozabljeni ... tudi to je moja rast, da se začnem imeti rada ... da sama sebi dopovem, da sem pomembna samo jaz in moje dobro počutje ... drugih moje počutje ne zanima ... se jih ne dotakne ... jaz sem tista, ki sem odgovorna za svoje napake ... za svoje življenje .. zdravje ... veselje ... nasmeh na obrazu ... za vse ... do zdaj sem ugotovila, da mi spreminjanje okolja ne pomaga ... kajti jaz sem vedno tu ... pa naj grem na konec sveta ne bo nič drugače ... jaz bom še vedno tu ... se pravi kakorkoli obrnem ugotovim, da je težava v meni ... da sem problem jaz ... moje razmišljanje ... moji izgovori ... iskanje mojih težav v drugih ... kako lahko je to povedati ... vendar hudičevo težko je to živeti ...