»Lahkih nog in drobnih korakov je svet veliko lepši«
Na potovanju, ki ga opravljam tokrat se prav prijetno in zabavno počutim …
kot veste sem do danes stopila že kar nekaj maščobe …
počutim se fajn … in vem, da je prav, da to počnem …
in da je prav zdaj čas namenjen temu …
Potovanje si predstavljam kot igrico v kateri lovim nagrade …
kot majhen otrok se razveselim vsakega doseženega cilja …
kako sem začela vse skupaj? …
iz tiste dolge kače mojih zapisov, ki so potekali gor in dol se človek res težko znajde …
še jaz ne najdem enega pravega štrika ;o) …
Vse skupaj se je začelo, ko je grd dogodek presekal mojo otopelost in sem zadela ob velike čeri … posledice čutim še danes …
bolečina v notranjosti peče in žge ampak jaz se ne dam … ne dovolim, da me zlomi …
čeprav boli, čeprav solze same silijo v oči ne morem ničesar spremeniti …
lahko samo dovolim, da me prihodnost za vso mojo preživeto bolečino nagradi, ko bo čas za to …
saj nisem v celi zgodbi nikomur nič slabega storila … ampak boli pa vseeno …
mogoče ravno iz tega razloga … toda kaj ko to ni v moji domeni …
naredila sem toliko kot sem lahko … zdaj pa lahko samo čakam, da bolečina mine, da se rana zaraste in modrice izginejo …
Prevečkrat sem se lotila diet, hoje v hrib pa sem vedno takoj obupala Zakaj?
Zdaj sem našla skrivnostno formulo, ki mi je prej vedno položila poleno pod noge, da sem padla …
Saj poznate tisto, ko se lotiš hujšanja in pred seboj vidiš ogromno gmoto sala, ki ga moraš čim prej spraviti iz poti, da boš zagledal sonce …
In se zaženeš … in začneš kopati z vso ihto …
In res uspeš v dveh dneh zmetati nekaj lopat …
ko pa se po tistih nekaj lopatah ozreš proti soncu …
vidiš, da je kup ravno tolikšen kot prej
Rečeš si: »A ima to sploh smisel?«
In se odpraviš pogledat kaj ima novega v hladilniku …
Ja saj vem vsi smo isti … kup pa je vsak dan večji …
Potem se začne v nas …
»Le kako sem lahko dopustil-a, da se mi je to zgodilo?«
»Pa se mi je zdelo, da sem debela, ko sem imela 110 kg …
Pa so se potem kilogrami nabirali in sem se sprijaznila in se nisem več obremenjevala, dokler nisem pristala na 150 kg in zadela ob čeri zaradi katerih sem skoraj umrla.«
Danes sem tukaj … vsa potolčena ampak še vedno živa …
Najboljše od vsega pa je, da sme dojela, da je čas, da zapustim tisti oblak brezskrbnosti in se lotim dela … Počasi …
ker hitrost in zaletav spopad s kupom mi ni prinesel nič dobrega …
samo še več bolečine in več kilogramov …
Danes počasi drsim po lestvi navzdol …
veliko počasneje kot se je to dogajalo v smeri navzgor …
ali pa tudi ne …
Čas je zelo relativna zadeva …
mogoče se mi danes zdi, da sem hitro prilezla do 150 kg …
vendar, če pogledam iz drugega zornega pa se je to dogajalo celih skoraj 20 let …
Danes pa bi rada shujšala v enem dnevu …
hmmmm? Ja to ne gre tako …
kako je čas relativen lahko navedem podatek, da sem stopila skoraj 15 kg v treh mesecih …
no ja to le ni tako slabo …
Če uporabim preprosto matematično formulo …
in če nadaljujem z istim tempom …
se na 90 kg lahko priguncam v cca 12ih mesecih …
Kaj je 12 mesecev v primerjavi z 20 leti …
čas je res zelo relativna zadeva ;o) … odvisno kako ga gledaš in kako se z njim spopadeš …
Torej jaz sem se ga tokrat lotila iz zgoraj opisanega zornega kota in se zaenkrat kar dobro razumeva …
Potrpežljivost sem umirila. ..
saj so nas učili, da je potrpljenje božja mast …
Kako pa sem rešila tisto zgodbo z ogromnim kupom, ki ga moram odmetat, da bo posijalo sonce?
Tudi tu sem ugotovila, da s pretiravanjem ne pridem nikamor drugam kot samo na še višji klin lestve …
In se odločila, da pot začnem lahkih nog in kratkih korakov …
Lahkih nog – se ne obremenjujem v kolikem času naj stopim koliko …
Majhnih korakov – zadam si cilj, ki ga vidim …
in je dovolj majhen, da mi je dosegljiv v času, ki vem, da me hujšanje drži … ;o)
Saj filozofija le ni tako zakomplicirana zadeva le naštudirat jo moraš dobro in kot zlate niti vtkati v svoj vsakdan …
Da si lažje predstavljate moje cilje …
Ko sem začela in se postavila na tehtnico …
je le ta hudobnica dala od sebe samo ERORR …
hm torej potrebujem cilj
1. Izbrisati iz tehtnice ERORR – se pravi sem morala stopiti (z gotovostjo lahko rečem) najmanj 3 kg … cilj dosežen
Se pravi je hudobnica še vedno kazala 150+ … naslednji cilj
2. Iz tehtnice odstraniti tisto 5 na sredini in jo zamenjati z 4 … cilj dosežen
Kako se spopasti z 10 kg, ki jih je potrebno stopiti, da na sredini zbrišeš 4 in jo zamenjaš z 3 in te ne mine potrpljenje …
zabavaš se naprej in iščeš nov način motivacije …
Moram priznati, da sem se kar dobro držala in tudi ta cilj dosegla …
Zdaj iščem nove veje po katerih bom 3 iz sredine spremenila v 2 …
dober način je, da me ne mine potrpljenje manjši cilj …
Našla sem trik kako prelisičiti samo sebe in si zadati dosegljiv cilj ;o) …
Kilograme sem enostavno spremenila v drugo težinsko enoto in že imam nov cilj …
Trenutno se gibljem okoli 139 kg … to pomnei pretvorjeno v lbs 306,44 …
že imam nov cilj, ki bo pomenil ogromen preskok …
iz ameriške tehtnice bom izbrisala ogromno 3 iz prvega mesta …
jeeeeeeeeeee …
kdo nebi bil navdušen nad tako drobnimi podrobnostmi kot mi jih poklanja življenje …
Obožujem življenje in drobne radosti, ki si jih z vsako osvojitvijo še tako majhnega cilja poklonim …
Zdaj razumete moje geslo »Lahkih nog in drobnih korakov je svet veliko lepši«
kot veste sem do danes stopila že kar nekaj maščobe …
počutim se fajn … in vem, da je prav, da to počnem …
in da je prav zdaj čas namenjen temu …
Potovanje si predstavljam kot igrico v kateri lovim nagrade …
kot majhen otrok se razveselim vsakega doseženega cilja …
kako sem začela vse skupaj? …
iz tiste dolge kače mojih zapisov, ki so potekali gor in dol se človek res težko znajde …
še jaz ne najdem enega pravega štrika ;o) …
Vse skupaj se je začelo, ko je grd dogodek presekal mojo otopelost in sem zadela ob velike čeri … posledice čutim še danes …
bolečina v notranjosti peče in žge ampak jaz se ne dam … ne dovolim, da me zlomi …
čeprav boli, čeprav solze same silijo v oči ne morem ničesar spremeniti …
lahko samo dovolim, da me prihodnost za vso mojo preživeto bolečino nagradi, ko bo čas za to …
saj nisem v celi zgodbi nikomur nič slabega storila … ampak boli pa vseeno …
mogoče ravno iz tega razloga … toda kaj ko to ni v moji domeni …
naredila sem toliko kot sem lahko … zdaj pa lahko samo čakam, da bolečina mine, da se rana zaraste in modrice izginejo …
Prevečkrat sem se lotila diet, hoje v hrib pa sem vedno takoj obupala Zakaj?
Zdaj sem našla skrivnostno formulo, ki mi je prej vedno položila poleno pod noge, da sem padla …
Saj poznate tisto, ko se lotiš hujšanja in pred seboj vidiš ogromno gmoto sala, ki ga moraš čim prej spraviti iz poti, da boš zagledal sonce …
In se zaženeš … in začneš kopati z vso ihto …
In res uspeš v dveh dneh zmetati nekaj lopat …
ko pa se po tistih nekaj lopatah ozreš proti soncu …
vidiš, da je kup ravno tolikšen kot prej
Rečeš si: »A ima to sploh smisel?«
In se odpraviš pogledat kaj ima novega v hladilniku …
Ja saj vem vsi smo isti … kup pa je vsak dan večji …
Potem se začne v nas …
»Le kako sem lahko dopustil-a, da se mi je to zgodilo?«
»Pa se mi je zdelo, da sem debela, ko sem imela 110 kg …
Pa so se potem kilogrami nabirali in sem se sprijaznila in se nisem več obremenjevala, dokler nisem pristala na 150 kg in zadela ob čeri zaradi katerih sem skoraj umrla.«
Danes sem tukaj … vsa potolčena ampak še vedno živa …
Najboljše od vsega pa je, da sme dojela, da je čas, da zapustim tisti oblak brezskrbnosti in se lotim dela … Počasi …
ker hitrost in zaletav spopad s kupom mi ni prinesel nič dobrega …
samo še več bolečine in več kilogramov …
Danes počasi drsim po lestvi navzdol …
veliko počasneje kot se je to dogajalo v smeri navzgor …
ali pa tudi ne …
Čas je zelo relativna zadeva …
mogoče se mi danes zdi, da sem hitro prilezla do 150 kg …
vendar, če pogledam iz drugega zornega pa se je to dogajalo celih skoraj 20 let …
Danes pa bi rada shujšala v enem dnevu …
hmmmm? Ja to ne gre tako …
kako je čas relativen lahko navedem podatek, da sem stopila skoraj 15 kg v treh mesecih …
no ja to le ni tako slabo …
Če uporabim preprosto matematično formulo …
in če nadaljujem z istim tempom …
se na 90 kg lahko priguncam v cca 12ih mesecih …
Kaj je 12 mesecev v primerjavi z 20 leti …
čas je res zelo relativna zadeva ;o) … odvisno kako ga gledaš in kako se z njim spopadeš …
Torej jaz sem se ga tokrat lotila iz zgoraj opisanega zornega kota in se zaenkrat kar dobro razumeva …
Potrpežljivost sem umirila. ..
saj so nas učili, da je potrpljenje božja mast …
Kako pa sem rešila tisto zgodbo z ogromnim kupom, ki ga moram odmetat, da bo posijalo sonce?
Tudi tu sem ugotovila, da s pretiravanjem ne pridem nikamor drugam kot samo na še višji klin lestve …
In se odločila, da pot začnem lahkih nog in kratkih korakov …
Lahkih nog – se ne obremenjujem v kolikem času naj stopim koliko …
Majhnih korakov – zadam si cilj, ki ga vidim …
in je dovolj majhen, da mi je dosegljiv v času, ki vem, da me hujšanje drži … ;o)
Saj filozofija le ni tako zakomplicirana zadeva le naštudirat jo moraš dobro in kot zlate niti vtkati v svoj vsakdan …
Da si lažje predstavljate moje cilje …
Ko sem začela in se postavila na tehtnico …
je le ta hudobnica dala od sebe samo ERORR …
hm torej potrebujem cilj
1. Izbrisati iz tehtnice ERORR – se pravi sem morala stopiti (z gotovostjo lahko rečem) najmanj 3 kg … cilj dosežen
Se pravi je hudobnica še vedno kazala 150+ … naslednji cilj
2. Iz tehtnice odstraniti tisto 5 na sredini in jo zamenjati z 4 … cilj dosežen
Kako se spopasti z 10 kg, ki jih je potrebno stopiti, da na sredini zbrišeš 4 in jo zamenjaš z 3 in te ne mine potrpljenje …
zabavaš se naprej in iščeš nov način motivacije …
Moram priznati, da sem se kar dobro držala in tudi ta cilj dosegla …
Zdaj iščem nove veje po katerih bom 3 iz sredine spremenila v 2 …
dober način je, da me ne mine potrpljenje manjši cilj …
Našla sem trik kako prelisičiti samo sebe in si zadati dosegljiv cilj ;o) …
Kilograme sem enostavno spremenila v drugo težinsko enoto in že imam nov cilj …
Trenutno se gibljem okoli 139 kg … to pomnei pretvorjeno v lbs 306,44 …
že imam nov cilj, ki bo pomenil ogromen preskok …
iz ameriške tehtnice bom izbrisala ogromno 3 iz prvega mesta …
jeeeeeeeeeee …
kdo nebi bil navdušen nad tako drobnimi podrobnostmi kot mi jih poklanja življenje …
Obožujem življenje in drobne radosti, ki si jih z vsako osvojitvijo še tako majhnega cilja poklonim …
Zdaj razumete moje geslo »Lahkih nog in drobnih korakov je svet veliko lepši«
Komentarji
Objavite komentar
Debeluška rada bere vaše komentarje in vam za vsakega posebej reče HVALA